Kar sem pogledal, česar se domislil, je zadobilo vse novo, živo lice, je govorilo z menoj vse drugače, vse boljrazločno; gluh sem bil, le v sanjah sem poslušal zamolklo šepetanje; vzdramil sem se in budne besede so bile preglasne, bolele so me in bal sem se jih.
Ves tisti čas, vse tiste žalostne, zbegane poslednje dni, polne nemira in zastrte bojazni, je ležala na moji duši koprneča želja po odpuščanju, po tolažbi, po ljubeznivi besedi. Še kamen na cesti bi bil ogovoril ter bi ga prosil, da mi poreče: ”Pojdi z veselim srcem in kmalu se povrni!“