”Saj so tisti ljudje, tu pred menoj so, vse krog mene hodijo, govoré in ljubijo; le té moje zastrte oči jih ne vidijo, le tá moja blodna pamet jih spoznati ne more! In vse, kar je napisano, je res; le daleč je, predaleč za te uboge nogé, ki ne smejo nikamor!“
Bližje so mi bile mahoma tiste gladke, sladke, vzdihujoče pesmi, ki sem jih bral v ”“.