Ko sem bral povest o pridnem Janezku in hudobnem, sem bil z vsem srcem za; bil je fant, Janezek pa mevža. Pesem o mravlji in kobilici mi je bila enkrat za vselej prignusila mravljo; podobna se mi je zdela stari, brezzobi, skopušni teti, ki zaklepa v skrinjo svoje plesnive krajcarje; toda mi je bila vesel, ki prepeva pod božjim soncem, kakor mu je bilo dano in se ne meni prav nič za dolgi učiteljev kazalec.
Vse nekaj drugega in drugačnega so bile knjige, ki sem jih bral doma; bral pa sem vse, kar sem razumel in česar nisem.