Otroci, o katerih sem bral, so bili sila pobožni in potuhnjeni; če bi takega srečal na cesti, bi ga naklestil nalašč, samo, da bi se še malo bolj cméril, kakor je bil že tako ves zacmerjen. Ko sem bral povest o pridnem Janezku in hudobnem, sem bil z vsem srcem za; bil je fant, Janezek pa mevža. Pesem o mravlji in kobilici mi je bila enkrat za vselej prignusila mravljo; podobna se mi je zdela stari, brezzobi, skopušni teti, ki zaklepa v skrinjo svoje plesnive krajcarje; toda mi je bila vesel, ki prepeva pod božjim soncem, kakor mu je bilo dano in se ne meni prav nič za dolgi učiteljev kazalec.