”V Ljubljano bi rad!“ sem rekel in sem zaspal. Ko je zjutraj belo sonce posijalo v izbo, sem bil zdrav. Neznana sladkost se mi je prelivala po telesu; čisto sam in naskrivaj sem vedel, da se je bila moja duša, ki so ji odprte ceste na vse strani, do kraja svetá, samovoljno preselila v Ljubljano in da je tam živela svoje posebno življenje, ki temu ubogemu telesu še ni bilo dodeljeno.