Poletno sonce mi je bodlo s tisočerimi razbeljenimi bucikami v oči; videl nisem ničesar drugega, nego eno samo silno, vesoljno svetlobo, ki je lila v mogočnih valovih od ljubljanske strani. Mislil nisem na pesem; ne slišal, ne razumel nisem nobene tistih suhih, čudno smolastih besed, ki so prihajale čisto ponevedoma iz grla preko vročih usten. Edina moja misel je bila Ljubljana.