”Spomni se, še zadnji pajčolan odgrni, tja, ko si nosil še zeleno krilce! Okusil si bolečino, da si bil potrjen za zmerom, pripravljen na vse, kar si! Dež je bil, blato je škropilo do kolen; pod širokim dežnikom te je nosila mati v naročju, nosila za drobceno belo krsto; v tisti krsti je ležal božji.