Sredi izbe je stala zibka, v zibki je ležal otrok. Tenke voščene roke so mirno ležale na rdeči odeji; lica so bila rumena in zgrbljena, kakor usnjata; oči so bile nastežaj odprtein čisto bele. Mislil sem, da spi; ko sem ga narahlo pobožal po licih, sem videl, da je mrzel in trd: ”Mrtev je!“