Tedaj sem ugledal kaplana čisto blizu, spremenjenega, neznanega; sveto svetal je bil v obraz, povešal je oči, na ustnicah je bila tiha molitev; v desnici, mrtvaško bledi, je držal hostijo, klanjal se je globoko in počasi od ust do ust. Spreletel me je mrzel strah, udarilo me je trdo na srce, da sem neveren, nevreden, zavržen od začetka in na vekomaj. Samo še troje jih je bilo pred menoj; vstati sem hotel, nisem mogel.