Z obema rokama sem držal veliko svečo; od sveče so drkale debele voščene kaplje in s temi kapljami sem risal križ na črni hrbet tovariša, ki je klečal pred menoj. Hudo mi je šlo na smeh, ker so se tovariši držali, kakor da bi imeli bonbone v ustih, po enega na vsaki strani; in poželelo se mi je, da bi zažvižgal. Tedaj sem ugledal kaplana čisto blizu, spremenjenega, neznanega; sveto svetal je bil v obraz, povešal je oči, na ustnicah je bila tiha molitev; v desnici, mrtvaško bledi, je držal hostijo, klanjal se je globoko in počasi od ust do ust.