Mati mi je prinesla ješprenja, ki sem ga jedel rad; komaj sem pokusil, že sem položil na mizo leseno žlico, mrzel pot me je oblil po vsem životu.
”Kaj ti je?“ je vzkliknila mati vsa plaha. Nisem si je upal pogledati, ker sem vedel, da bi takoj umrl, če bi videl tiste oči, ki so tako zvesto izpraševale, da se je človek izpovedal do kraja, ko sam ni vedel kako.