Prikaže pa se nenadoma mati, čisto majhna, čisto drobna, nič preplašena, samo začudena; na cesti stoji ter tišči pod pazduho staro stensko uro, ki že zdavnaj ni več šla, ne bila ... Spomin umolkne, pa se oglasi v izbi tete. Izba je bila prečudno, tudi teta je bila vsa in na belo pogrnjeni mizi je stala skleda belih, žlahtnodišečih štrukljev.