Najrazločnejše ga vidim takega, o kakršnem smo se pogovarjali. Sila razsežen, bogat kmečki dom; nizka, zelo dolga, svetlo pobeljena in s slamo krita hiša, skednji in kašče, hlevi in kozolci, sušilnica za sadje, pisan čebelnjak; in vrtovi, vseprostrani, z brega v dolino, iz doline v breg, kolikor daleč je segel poželjivi pogled; jabolka in rumena, rdeča in pisana, gladka in kosmata ... človek ni vedel, kam bi pogledal, kje bi ugriznil. Čebele so šumele v, na nebu so prepevaje viseli škrjanci, sonce je sijalo; razsmejal in razjokal bi se človek, da bi sam ne vedel zakaj ...