Drugi so strmeli z velikimi očmi in odprtimi ustmi, sestra je gledala v tla in je podrsávala z nogo, meni je šel mraz od lic do nog in spet nazaj, počasi in težko; zdelo se mi je, da se izba maje in da je mati zelo velika.
”Kdor je storil, povej sam!“
Molčali smo; vseh nas je bilo strah, ne strah grožnje, palice še manj, temveč nečesa neizrekljivega, daljnega, silnega.