Sodnik ni odnehal: ”Ko je bil že ubit, jih ni mogel več zapiti; na oni svet jih pa tudi ni vzel s seboj!“ Tedaj se je zgodilo nekaj zelo čudnega: ubijalec, ki je bil povedal z mirno vestjo, da je ubil krščenega človeka, je ob tistih ubogih treh kronah popolnoma podivjal; zgrabil je stol ter ga zalučal z vso silo med sodnike, da so se bledi poskrili pod mizo, treščil je obadva paznika ob tla ter kričal, rogovilil in lomastil tako neznansko, da so ga morali navsezadnje mukoma uklenitiin povezati. Delal je očitno krivico in se je očitno izpovedal; krivice delati si ni dal.