Polagoma so odšli vsi, drug za drugim, in ostavili so me samega sredi neštevilnih spominov, ki so me obkrožali kakor molčeči duhovi, koder sem hodil, -- stali ob moji postelji in strmeli váme, kadar sem legel počivat, -- vznemirjali me v sanjah in stezali bele roke proti meni.
Naš dom se je rušil počasi; odpadal je kamen za kamnom, omet se je krhal, tramovi so se pogrezali in trohneli.