Otroci, nebogljenci, v samoti koprneči, jo kličejo ... da bi jo priklicali!“
Plahutalo je, lomilo in se lovilo pod gostim vejevjem jablan in kostanjev. Jokalo je, bruhalo sunkoma iz razbolele, na kosce razparane duše, plahutalo tako blizu in tako močno, da sem v svoji tesnobi in grozi občutil naravnost v lica sapo mogočnih peroti.