Ogrnila si je bila v naglici temnomodro spalno haljo; izpod nje so gledale še belejše njene roke. V smehljaju njenem je bil komaj še sled tistega zadnjega spoznanja - sama nedolžnost je bila, čista, kakor ponočno spomladansko nebo, ki vidi greh in ga oznanja za čednost. Nič se niso zgenile te ustnice, tudi trepalnice so bile mirne; izpod njih je izpraševal globok pogled: ”Kje ste videli take oči, kakor so te moje?“