Odrinil sem ga počasi in obzirno; stal je pred menoj v svoji pisani dopetači, svečo je držal v levici, ki se mu je zelo tresla; tako star, siv in nadležen se mi je zdel, kakor da se je bil od večera do polnoči postaral za dvajset let; posebno smešna je bila pisana ponočna čepica z dolgim, ki mu je bila zdrknila globoko na tilnik; izpod nje so štrleli kocinasti, potni lasje.