Ob tej veseli misli sem se nasmehnil; natakar je šel mimo in me je začuden pogledal; nasmeh rumenega obraza najbrž ni bil posebno lep.
”Sto takih žalostnih življenj samo za tisti trenotek, ko bo bled, trepetajoč, molče proseč vzdignil roke ter jih iztegnil proti meni, ko bodo široko odprte oči belo strmele ... in ko bo ona ... Zares ...“