Tista grenkoba, topa žalost, je ležala kakor kamen na mojem srcu. Časih sem mimo njegovih besed prisluškaval proti salonu; posreči se človeku, da sliši v železniškem vozu najtišji šepet. Zazdelo se mi je nekaterikrat, da čujem rahel korak, šumenje krila, poluglasno besedo; ali bile so morda le moje misli.