... Tudi jaz pojdem; mudi se mi v kavarno... važen razgovor...“ Čudonaglo, sam nisem vedel kje in kdaj, je vrgel dopetačo raz sebe, stal je pred menoj osuplim v svoji navadni, obnošeni obleki, s klobukom v roki ter me je zasukal tako urno proti durim, da sem komaj imel časa za neroden poklon in za jecljajočo, neumno besedo. Videl nisem niti njenega obraza - le belo, nerazločno luč, ki je svetila kakor iz daljne daljave.