Vsak sleherni večer sem te videl, odpiral sem duri, prisluškaval v vežo ... Naposled! Pozdravljen v moji skromni domačiji, nevredni, da bi jo počastil učenjak, ki stoji takorekoč ...“ Zgrabil me je pod pazduho, vlekel me je v prvo izbo ter me posadil na zofo.