Meni pa v tistih časih ni bilo do umetnosti in do stanovskega ugleda.
Ko sem romal z ”Brezami“ proti stanovanju Bennatija, po tisti ozki, temni cesti z razdejanim tlakom, me je obšlo neprijetno čustvo - kakor da bi šel miloščine prosit. Pomislil sem, če ne bi bilo boljše, da bi to nevšečno skrpucalo, ki mi je bilo v roki težko kakor kamen, oddal postrežčku in zraven še lepo pismo, v katerem bi z vso skromnostjo in na takten način poklonil skrivnostnemu vrtu to vidno znamenje nevidne lepote božje.