Spremil sem ga prav do doma; ko sva se v veži poslovila, je bilo blizu enajstih dopoldne. Natihem sem upal, da me povabi za trenotek s seboj, vsaj na čašico predjužinske slivovke, če ne drugače; ali upal nisem takomočno, da bi bil žalosten, ko je s tenkimi, krivenčastimi nogami odhitel po stopnicah.
Še tisti dan me je obsenčila misel, ki sem jo nazadnje res izvršil.