Odkril se je globoko že na pragu, hodil je po prstih, glavo je držal postrani. Govoril ni več tako naglas, kakor na cesti, ali šepetal je cmokaje, sikaje in sopihaje, da so ljudje mršili obrvi ter pokašljevali.
Hodila sva počasi iz izbe v izbo, on je kazal sem, kazal tja s svojo dolgo, koščeno roko.