... Kar kriči, kar razmahni se, saj vem, da vse drugače misliš!“ In če bi me pred pragom pehal in suval, kakor je pritlikav, bi ga narahlo odrinil, bi se mu vljudno priklonil in prijazno nasmehnil ter bi rekel: ”Zmerom je zdravo, gospod, da se človek malo izmuči in razgreje, posebno takole pod večer; kajti pisarniško življenje ubija; napravi človeka mehkužnega. Le nikar se ne boj zamere, saj vem, da ne misliš name, temveč na svoje zdravje!“