In zazdelo se mi je nadalje, da so se njene ustnice nasmehljale meni samemu, da je to smehljaj, ki je prej oholo in prešestno govoril vsemu svetu, nenadoma ogovoril mene samega ter da je napol pomilovaje, napol prijazno pozdravil mojo ljubezen.
Prav v tistem trenotku je mož spustil zatvornico svoje besedne povodnji in je vstal čisto brez povoda.
”Nikar ne zameri ... toda glej, moji ženi se pozna, da je zaspana.