Zazdelo se mi je, da so se njene težke, podolgaste trepalnice nekoliko zgenile, da je bil pogled še bolj moten in globok; prešerno in zasmehovaje v greh vabeč. In zazdelo se mi je nadalje, da so se njene ustnice nasmehljale meni samemu, da je to smehljaj, ki je prej oholo in prešestno govoril vsemu svetu, nenadoma ogovoril mene samega ter da je napol pomilovaje, napol prijazno pozdravil mojo ljubezen.
Prav v tistem trenotku je mož spustil zatvornico svoje besedne povodnji in je vstal čisto brez povoda.