... In čemu name ta ploha? Saj ni mogel vedeti v prvem trenotku, da sem prosil dežja!“
Iz vsega, kar sem takrat mislil in občutil, se je izluščila in je visoko vzkipela najmočnejša misel, ki me je takoj vsega prevzela: čudna misel, da bi pogledal v tisto kajbico, da bi jo prebrskal vso do poslednjega kotička in da bi si jo nazadnje osvojil, vso, tudi tisto večno luč, da bi svetila meni samemu.