Že tedaj, še v polzavesti, je seglo v njegovo srečo neprijetno, ne še razumljivo, zoprno čustvo. Ob ovinku se je ozrl; nikogar ni bilo na pragu, tuje in tiho je gledala nanj hiša, kakor da bi nikoli ne bil prestopil njenega praga.
Čutil je senco, ki je legala na njegovo srce, toda vedel ni ne od kod, ne zakaj.