je stopil v izbo in je sedel za mizo, pogrnjeno s svetlim belim prtom. Ko je odprla duri gospa Sitarjeva, je vstal urno ter se smehljaje poklonil. Gospa je bila visoka, lepa ženska in edino, kar je motilo, je bil tih, nekoliko prezirljiv nasmešek na njenih ustnicah, ki ni izginil nikoli.