Ko je gledal tisti beli, drobni, mirni obraz na postelji, tiste tanke, krempljem podobne, sklenjene roke, je slutil z grozo, koliko mu je umrlo, in z grozo je slutil, zakaj se je oklepal s toliko ljubeznijo tega bolnega telesca, ki je živelo v mraku ... živa, počasi umirajoča, brezglasna, brez upora trpeča senca iz Blatnega dola ... spomin na greh in na ponižanje ... Sedel je ob postelji in je pogledal teman in zlovoljen, če je kdo odprl duri v njegov hram.