”Mrtev!“ je zakričal, tiščal je drobno truplo k prsim in je strmel z osteklelimi očmi ... Vso noč je sedel ob lepo postlani postelji, kjer je ležal sin ves in miren; vso noč in ves drugi dan.
Odtrgal se mu je bil del srca, del življenja je utonil v noč ... tisti del, ki mu je bil najbližji in ki je bil vsa dediščina njegova iz preteklosti, ves njegov delež namenjen mu od skope usode: spomin na greh in na ponižanje ...