V drugi klopi pred odrom, na rdečem žametu, zardela, srečna in ponosna, je sedela njegova žena; ne v bleščečih očeh, ne na žarečem, življenja polnem obrazu se ji ni več poznal Blatni dol, komaj še na čipkah pod vratom in za pestjo in na preveselem in preglasnem smehu. Poleg nje je sedel tisti mladi uradnik, tisti lepi fant s pšeničnimi kodri, nežno poltjo in z nelepim izrazom na ustnicah.