je umolknil. Z vso močjo je sijalo sonce v izbo in ta svetloba ga je dušila; bal se je je, kakor se je bal nekoč tistih senc v Blatnem dolu. Čutil se je v tej svetlobi tujca, slabotnega, plahega in tujca pred svojo ženo, ki je pila luč v polnih požirkih, tako da ji je sijala iz lic in iz oči...