”Župnik je rekel, da bi bil tujec, zaničevan in smešen, če bi se napotil zdaj, ob prepozni uri, v svetlejše kraje ...“ In zgodilo se je tedaj, da si je, z grozo in bolečino v srcu, zaželel Blatnega dola ... Tistih vlažnih, zadehlih senc ... kjer je človek spal ... in je bil miren, se ni ganil ... kakor v raki ...