Smehljal se je predse in je mežikal v sonce, ki mu je sijalo naravnost v lica.
”Težko je takole... iz noči naravnost v prevelik dan...“ Stopil je v svetlo, prostorno vežo; visoka steklena vrata so bila pred njim in za vratmi ni bilo nikogar; odpreti seni upal in ni vedel, kam bi potrkal.