”Tista visoka, hiša ob veliki cesti ... s tistim lepim vrtom ... Zbogom!“
se je odkril, poklonil se je z uslužnim smehljajem in se je napotil z urnimi, drobnimi koraki in nekoliko iztisnjenimi koleni - kakor hodijo po navadi malodušni in bojazljivi ljudje.
”Štrebar!“ je izpregovoril za njim prešerni učitelj tako glasno, da ga je slišal.