Deset let groze, ostudnega uboštva, poniževalnega, nizkotnega trpljenja ... Otopel je bil že kakor jetnik in sam se je komaj zavedal, kako se je polagoma privadil ječi, kako mu je bilo uboštvo in trpljenje kakor zrak in vsakdanji kruh in kako je tiho umiralo upanje v srcu. Zdelo se mu je pravično in razumljivo, da so mu odbijali prošnjo za prošnjo in pisal jih je samo še iz navade, tako kakor je pregledaval šolske zvezke in popravljal naloge.