Truden je položil roke na mizo, naslonil glavo na roke in zadremal. Še pol bdeč, že pol v sanjah je mislil na, ki je bil obležal ob cesti s preklano glavo ... Ni ležal; stal je sredi ceste, visok, v svetli gloriji; bled in resen je bil njegov obraz, od čela pa mu je kapala kri, v tankem curku, čez oko.