Takih ljudi nisem videl še nikjer na svetu: noč tako temna, da je stotero ne prežene! Gledal sem kmete na polju, ki so hodili poleg živine: s prav tako lenimi, težkimi koraki, prav tako nerodno zibaje se, in na njih obrazih, verjemi, je bil prav tisti topi, mirni izraz, brez misli in brez čustva, kakor v velikih očeh živine ... To je tista težka, zadehla vlaga, ki kipi iz te zemlje, to so tiste sence, ki leže na njej neprestano ...“