Izbe ga je bilo strah, ulice so bile puste in žalostne, goli, blatni hribi so dremali nad kotlom - nikamor niso mogle oči in tudi srce ni moglo nikamor. Koncu vasí, že pod hribom, je stala dolga, nizka, zelo umazana in čemerna hiša, nad vratmi pa je visela oblanica. Ni bilo glasu iz izbe in okna so bila tako umazana, da se ni videlo ne v izbo ne na ulice.