je šel in ni vedel, kam bi se napotil. Izbe ga je bilo strah, ulice so bile puste in žalostne, goli, blatni hribi so dremali nad kotlom - nikamor niso mogle oči in tudi srce ni moglo nikamor. Koncu vasí, že pod hribom, je stala dolga, nizka, zelo umazana in čemerna hiša, nad vratmi pa je visela oblanica.