Sedel je k oknu in je gledal na cesto, po trgu navzgor, proti beli podružnici, ki se je svetila pod klancem; in nad klancem sončen in mlado drevje, ki je bilo še vse zeleno, in na vrhu druga podružnica, cerkev, vsa goreča v jutranjem soncu. Na cesti je videl ljudi, uradnike, kmete, delavce in zdelo se mu je, da bi živel z njimi vsemi prijazno in prijateljski, zakaj nobenega zoprnega, ne zlovoljnega obraza ni ugledal.
”Zdaj se pričenja resnično življenje!“ je pomislil.