”Če bi bil vražen, bi mislil, da mi ga je bil sam Bog postal na pot kakor hudo zdelo!“
Voz je prišel mimo starinskega gradu; na obeh straneh gradu se je razprostiral velik vrt; ob vrtu je šumela voda, peneča in pršeča se je izvila izpod visoke skale nad cesto; tik poti je stala pod košatim kostanjem odprta lopa, bršljan je zastiral okna in je visel nad durmi; v lopi je sedelo mlado dekle v rdeči bluzi, okrenilo se je in je videl, kakor v hipnem snu, obraz in dvoje črnih, velikih oči. Od starinskega se je vzdignila jata kričečih ptic, voz se je zibal dalje in odprla se je svobodna, prostrana ravan.