Postiljon je švrknil po konjih, voz se je zazibal in je zaškripal; je odprl okno in je gledal z veselim srcem po rosni jutranji pokrajini.
Pot se je vila ob strmih, gozdatih, na desno pa se je razprostirala ravan; megle, dolge in tanke, kakorpajčolani, so se vlačile leno po njej, raztrgale so se časih in zasvetila so se polja, prikazalo se je nebo. Časih se je vzdignil nenadoma iz megle, sredi gladke ravni, visok jagned in je takoj utonil.