Zdravnik in učitelj sta zlezla v voz, ki je bil tesan, nizek in ves zapažen z zaboji in zavoji. Postiljon je švrknil po konjih, voz se je zazibal in je zaškripal; je odprl okno in je gledal z veselim srcem po rosni jutranji pokrajini.
Pot se je vila ob strmih, gozdatih, na desno pa se je razprostirala ravan; megle, dolge in tanke, kakorpajčolani, so se vlačile leno po njej, raztrgale so se časih in zasvetila so se polja, prikazalo se je nebo.