nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Milan in Milena, poved v sobesedilu:
VI
Na spómlad, ko zatrepeče v zraku prvi, še plahi zvok pesmi od juga, zamolklo, pritajeno, sladko šepetanje, podobno prhutanju nevidnih peroti, se dramijo bolniki, se odpirajo oči, trudne od solz, se v vernem zaupanju širijosrca, potrta od bridkosti; to je tisti čas, ko ob belih mesečnih nočeh vstajajo mrtveci iz grobov ter se izprehajajo smehljaje po ljubih krajih, ob spomenikih blodnega, tako žalostnega in brezumnega življenja; smehljaje se izprehajajo, zakaj njih misel, breztelesna, v vesoljstvu prerojena, od vsega spoznanja obžarjena, je polna milosti in odpuščanja. -
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani