Zastor je bil odgrnjen in videlo se je daleč po vsi lepi krajini. Tam na zahodu, tam v rdečem sončnem prahu se je svetil gozd, kakor posejan z rubini; visoko nad belimi poslopji, pod goro se je dvigal stolp, obit z zlatimi pločami; nebó je plavalo nad nama kot jasno, tiho morje; a tam spodaj so šumeli črni hrasti in pod njihovimi debli so se raztezale vedno širje in dalje nedoločne sence. Sanjalo je tam doli in šepetalo; to je bila temna voda, ki se je valila v lenih, širokih valovih prav mimo najinega okna.